Menu
  • Prebrano 3410 krat

V svetu brez nasilja

Z nastopom jeseni in novega šolskega leta smo v Mladinskem centru Brežice pričeli izvajati vzgojno-izobraževalna predavanja za mladostnike in starše, znana pod imenom Mc štorklja. Tokratno predavanje je obravnavalo temo nasilja. Predavateljica, gospa Dubravka Hrovatič, univ. dipl. soc. delavka s Centra za socialno delo Novo mesto in regijska koordinatorka za obravnavo nasilja v družini za Dolenjsko in Belo krajino, nas je poleg splošne predstavitve nasilja oz. oblik nasilja, predvsem želela prepričati o nesmiselnosti nasilja in o nujni potrebi po nični toleranci do nasilja, ki bo posamezniku in svetu prinesla tako želeni mir.

To je argumentirala z dejstvom, da za nobeno nasilje ni opravičila. Opredelitev do nasilja je stvar izključno posameznika! Za nasilje ali nenasilje je vsak odgovoren sam. Ni res, da bi več policije na ulicah, varnostnikov po šolah… rešilo problem nasilja. Vsak se sam odloči za nasilje: ali bo ravnal nasilno ali ne. Nasilje je nedovoljena oblika komunikacije; ki je družbeno nesprejemljiva – uporaba moči in prekoračevanje meja drugih z namenom doseči lasten cilj. Naloga staršev in vzgojiteljev je, da otroke naučijo doseči cilj – zadovoljiti potrebo na primeren, pravi, nenasilen način. Nasilno oz. neprimerno vedenje je namreč izraz neke potrebe, želje, ki jo je treba prepoznati. Otroci se poglavitnih vzorcev vedenja naučijo od staršev. Če so ti nasilni, tudi nasilja. To pa ni pravi način vzgoje. S fizičnim kaznovanjem starši mladostnika le oddaljujejo od sebe, majhnemu otroku pa vcepljajo strah pred bolečino, ki jim jo nasilje povzroča. Nesporno drži, da si nihče ne želi in ne pričakuje, da bi bil za prekršek kaznovan z nasiljem, zato logično tudi sam ne bi smel povzročati nasilja. Nikoli niso situacije tiste, ki nas silijo v izbiro nasilja, temveč naše odločitve. Nasilno vedenje je naučeno vedenje in ne osebnostna lastnost. Le 3 % ljudi naj bi imelo takšno osebnostno motnjo. Vedno gre za zlorabo moči. Ravno tako odrasli nasilnež nikakor ne bi smel iskati izgovorov za nasilno vedenje v lastnih izkušnjah nasilja v otroštvu. Zveza med otrokom, ki doživlja nasilje in nasiljem, ki ga sam povzroča kot odrasel človek, ni nujno posledična.

Obstaja več oblik nasilja:
Nasilje v družini, nasilje med vrstniki, gostilniško nasilje, vojaško nasilje, državno nasilje, institucionalno nasilje… Predavateljica je natančneje obrazložila nasilje v družini, telesno (fizično) nasilje, psihično in ekonomsko nasilje. Za nasilje v družini je značilno: da so povzročitelji v večini primerov moški, da so žrtve predvsem ženske in otroci, da se dogaja najpogosteje v zaprtih, “varnih” prostorih za štirimi stenami, da ni nobenih prič oz. so to družinski člani, da gre pogosto za huda dejanja, ki pustijo težke in dolgotrajne posledice. Žrtev je ujeta v začaran krog nasilja in manipulacije, kjer nasilnemu dejanju sledijo t.i. medeni tedni in tem novo nasilno dejanje, pa spet medeni tedni (podkupovanje, opravičevanje itd.) in novo nasile.

Najbolj značilni stereotipi o nasilju nad ženskami in otroki v družini so:
- Nasilje se dogaja le v družinah z nizkim socialno ekonomskim položajem,
- Nasilje, ki ga izvajajo ženske nad otroki, ni tako hudo,
- Ženske s svojim vedenjem izzivajo nasilje,
- Nekatere ženske uživajo v nasilju; če bi želele, bi lahko zapustile povzročitelja;
- Vzrok za nasilje je alkohol,
- Ta človek že ne more biti nasilen; povzročitelji nasilja zgledajo drugače,
- Priseljenci so bolj nasilni od Slovencev.

Telesno (fizično) nasilje je najbolj vidna oblika nasilja. Nasilnež pretepa, klofuta, davi, brca žrtev, da sprosti svoj bes, včasih uporablja orožje in različne predmete. Fizično nasilje se lahko konča z umorom. Značilni so udarci s pestjo po glavi in telesu, lasanje, pljuvanje, butanje v steno, metanje na cesto… Posledice: podplutbe, modrice, zlomi, razbit nos, pretres možganov, poškodbe ledvic, vreznine…

Psihično nasilje je najmanj vidna obliko nasilja, ki jo je težko opaziti in še težje dokazati. Zanj so značilni: verbalne zlorabe, vpitje, zmerjanje, poniževanje, prepiri, omejevanje gibanja, grožnje s fizičnim nasiljem, odvzem osebnih dokumentov. Psihično nasilje slabi žrtvino duševno zdravje in žrtev izgubi vso svojo samozavest, zato težko skrbi zase. To nasilje povzroča psihične posledice kot so: strah, občutek nevrednosti, nesprejetosti….
Spolno nasilje je vsakršno spolno dejanje, ki ga nekdo doživlja/prenaša proti njegovi volji. Med spolno nasilna dejanja sodijo: vse vrste neprostovoljnega dotikanja, božanja, otipavanja, gledanja in poseganja v telo, ki ga žrtev ne želi. Spolno nasilje je tudi, če ena oseba sili drugo, da se je dotika, jo boža… Za to obliko nasilja je značilno, da storilec uporablja silo, grožnje ali zlorablja svoj položaj z namenom, da bi zadovoljil svoje spolne potrebe. Pristanek žrtve je posledica ogroženosti ali zlorabe zaupanja in odnosa z žrtvijo.

K ekonomskemu nasilju sodijo: nasilen odvzem denarja ali drugih vrednih predmetov, nadzorovanje porabe denarja, nadzor nad vsemi nakupi, onemogočanje, prepovedovanje osebi (žrtvi), da si poišče službo, da samostojno odloča o svojem ekonomskem položaju…

In končno: kako preprečiti nasilje, zlorabo, trpljenje?
Najučinkovitejša preventiva je PRIJAVA! – policiji, centru za socialno delo, klic na SOS telefone, v varne hiše ipd. Rešitev je v prijavi in razkritju nasilnežev: njihove krivde, podlosti, slabosti. Ker pa nihče noče biti SLAB, obsojan in osramočen človek v očeh javnosti, družbe, obstaja velika verjetnost, da ga ravno prijava spametuje, izuči in spodbudi, da ne bo več nasilen in se bo poboljšal: postal bo boljši, toleranten in miroljuben človek.

Nasilje in mladi

Zanimive povezave

Sofinancerji

Evs Evs Evs

Napovednik