ArrayVse se je začelo v ponedeljek, 24. avgusta 2026. Ekipa mladih raziskovalcev je ob 10. uri prispela v center Lynx Pro v Mozlju pri Kočevju.
Skupina šestih udeležencev in štirih voditeljev se je podala na razburljivo, a naporno pot v kočevski gozd. Za zaščito so si izdelali palice za obrambo pred divjimi živalmi in se naučili filtrirati vodo. Skupaj so si postavili bivake in za večerjo spekli kruh.
Ob večerih so se vsake tri ure izmenjevali in stražili okoli bivaka ter pazili, da ogenj do jutra ne pogasne. Tisti, ki je bil zadnji na straži, je bil zadolžen tudi za pripravo zajtrka in peko kruha. Po zajtrku so se naučili, kako zanetiti ogenj z različnimi gozdnimi materiali, kot so smola, breza in podobno.
Pogovorili smo se z Lejlo Ebner, ki nam je zaupala njeno doživetje.
Kaj si pričakovala, preden si prišla na tabor?
“Na začetku sem se že odločila, da si ne bom zastavila nobenih pričakovanj, da ne bi ob prihodu bila razočarana. Želela sem izkušnjo doživeti takšno, kot je v resnici.”
Kateri izziv ti je bil najtežji in kateri najbolj zabaven?
“Najtežja mi je bila hoja do bivaka. Pot je bila zelo zanimiva in zabavna, saj so nas vodiči ob hoji veliko naučili, ampak naporna. Najbolj zanimiva mi je bila gradnja bivaka. Z gradnjo smo hiteli, saj se je približeval dež. Tako, da smo morali vse skupaj dobro sestaviti. Ampak ne glede na vse, mi je bilo vse zelo zanimivo, znanje bo definitivno ostalo z mano.”
Si se naučila česa, česar prej nisi znala?
“Večine naučenih veščin prej nisem znala. Naučili so nas, kako v naravi zanetiti ogenj na več načinov, kako prepoznati vnetljive materiale, kako najti in filtrirati vodo iz izvira, kako postaviti bivak, kako prepoznati užitno hrano.”
Kako pomembno je bilo, da ste morali v tem doživetju sodelovati med seboj?
“Če ne bi sodelovali, bivaka ne bi pravočasno postavili in ga tudi ne bi tako dobro zgradili. Delo smo si razdelili tako, da smo dekleta šla nabirati praprot, fantje pa les. Če bi samo en človek delal vse to sam, bi časa bilo premalo.”
Kaj je bila najbolj nepričakovana stvar, ki se ti je zgodila?
“Pri pripravi hrane so nam sprva rekli, da bomo sami morali pripraviti zajce. Ob misli na celoten proces nas je postalo malo strah. Ampak na koncu nam je Toni Baznik prinesel klobase. Tudi, če bi res morali pripraviti zajca, bi rekla, da bi nam izkušnja prišla prav. Tudi na koncu avanture smo se morali dokazati še zadnjič, skozi izpit. Sami smo morali vnetiti ogenj.”
Kateri dogodek se ti je najbolj vtisnil v spomin?
“Vodiči so nas odpeljali do mrhovišča, kjer smo nabirali kosti, ki so se nam zdele koristne. Vsak je izbral svojo kost, katere je Toni Baznik nasekal na manjše kose. Sama sem oblikovala obesek. Moj prijatelj Žiga je oblikoval zelo oster nož. V bistvu so nas naučili veščin, ki so jih ljudje uporabljali že v prazgodovini.”
Kako si doživljala to izkušnjo?
“Res se mi zdi, da bom zdaj imela boljši fokus. Povedali so nam, kako samoumevno se nam zdi, da imamo doma na voljo vse. Lahko pa pride tudi do trenutka, ko teh stvari zmanjka. V bistvu sem se želela čim več naučiti. Veliko sem spraševala naše voditelje, o vsem okoli nas. Predvsem mi je bilo zanimivo, ko so nas poučili o prvi pomoči. Počutim se, da bi zdaj lahko sama preživela, če bi se znašla na sredini gozda."
Kaj bi rekla nekomu, ki razmišlja, ali naj gre naslednjič?
“Jaz bi definitivno šla še enkrat, voditelji rekli so nam rekli da so zelo ponosni na nas, da smo šli čez vse to, saj tega ne zmore kar vsak. Ne imej pričakovanj, ampak pridi odprtih rok. Veliko se boš naučil in ko boš gledal nazaj, boš ponosen nase.”
Kot nam je Lejla zaupala, je avantura v Kočevju bila zabavna in predvsem za življenje uporabna preizkušnja. Tabor je tako ponudil nekaj več kot le preizkušanje veščin preživetja. Udeleženci so spoznali, kako hitro postanejo stvari, ki jih imamo vsak dan na voljo, samoumevne in kako pomembno je znati sodelovati ter uporabiti naravo okoli sebe.
Array
Array
Array
Array
Array
Array
Array
